1
Sommerso
Potopljena barva
Sommerso — po italijansko »potopljeno« — nastane tako, da delno oblikovano stekleno jedro potopijo v eno ali več plasti staljenega barvnega stekla, tako da vsak odtenek obdaja naslednjega kot plasti dragega kamna. Ker stene ostanejo debele in popolnoma prozorne, svetloba prodre globoko v kos in se lomi na lebdečih plasteh, kar ustvari izjemen vtis globine, teže in gibanja, ki se spreminja, ko ga obračate v roki. Tehniko so na Muranu v 30. in 40. letih 20. stoletja do sodobnega vrhunca pripeljali oblikovalci, kot sta Carlo Scarpa in Flavio Poli, za steklarni Seguso in Venini, ki so drzne kontrastne barve združili s čistimi, skulpturalnimi silhuetami. Sommerso danes ostaja med najbolj zbirateljskimi muranskimi tehnikami, cenjen pri vazah, skledah in abstraktnih skulpturah, v katerih je videti, kot da barva žari nekje globoko v samem steklu.
2
Filigrana
Niti iz stekla
Filigrana — iz latinskih besed za »nit« in »zrno« — v prozorno kristalno telo vgradi tanke palčke belega (lattimo) ali barvnega stekla in jih razporedi tako, da niti tvorijo proge, mreže ali fine spiralne trakove, imenovane zanfirico. Na Muranu so jo prvič obvladali v 16. stoletju in je med najzahtevnejšimi beneškimi metodami: pripravljene palčke je treba položiti eno ob drugo, jih zliti, pobrati in nato pihati ob nenehnem vrtenju, da se nežen vzorec enakomerno raztegne in se nikoli ne sesede ali popači. Bližnja sorodnica, reticello, prekriža dve plasti spiralnih palčk, da v vsakem rombu nastale mreže ujame drobcen zračni mehurček. Učinek je zračna, čipkasta prefinjenost, ki je postala simbol same beneške elegance, in je še vedno pridržana za najfinejše kelihe, vaze in okrasne kose, kjer natančnost nitnega dela nezgrešljivo razkriva roko pravega mojstra.
3
Millefiori
Tisoč cvetov
Millefiori — po italijansko »tisoč cvetov« — gradi goste cvetlične vzorce, podobne draguljem, iz prerezov večbarvnih steklenih palčk. Vsak vzorec se začne kot murrina: palice barvnega stekla zvežejo, zlijejo in raztegnejo v dolgo, tanko palčko, ki nosi miniaturni motiv po vsej dolžini. Palčko ohladijo in narežejo na stotine drobnih ploščic, ki jih nato ročno, eno za drugo, razporedijo, preden jih zlijejo skupaj in oblikujejo v končni predmet. Metoda ima starodavne korenine, a so jo na Muranu oživili in pripeljali do vrhunca v 19. stoletju, predvsem v obteževalnikih za papir millefiori, kjer stotine posamično izdelanih cvetov lebdi pod brezhibno kupolo kristalno čistega stekla, ki deluje kot povečevalna leča. Danes je enako cenjena v jagodah, skledah, obeskih in nakitu — vsak kos je edinstven mozaik miniaturnih cvetov.
4
Murrina
Vzorčasta palčka
Murrine so vzorčasti prerezi, ki so v srcu tako millefiorija kot beneškega mozaičnega stekla. Za izdelavo mojster plasti in zveže palice barvnega stekla v podobo — cvet, zvezdo, geometrijski motiv, celo portret — nato snop segreje, da se zmehča, in ga raztegne v dolgo, tanko palčko. Presenetljivo je, da se motiv po vsej dolžini palčke ohrani v popolni miniaturi, zato prečno rezanje daje ploščico za ploščico z enakim motivom. Te rezine je mogoče zliti na plosko v plošče, jih pobrati na pihano obliko ali jih kot drobne tesere vstaviti v večjo kompozicijo. Tehnika izhaja neposredno iz mozaičnega stekla starega Rima in Aleksandrije, bila je stoletja izgubljena in so jo na Muranu v 19. stoletju mukoma znova odkrili. Murrina ostaja eden najpristnejših podpisov otoške umetnosti in potrpežljivosti.
5
Avventurina
Steklo zvezd
Avventurina v steklu zadrži nešteto mikroskopskih kristalov kovinskega bakra, kar mu da toplo, zlato rjavo telo, ki se od znotraj iskri, kot da bi bilo posuto z zvezdami — učinek, ki so ga tako občudovali, da je dal ime dragemu kamnu aventurinu, ki mu je podoben. Izdelava je znana po nepredvidljivosti: natančna količina bakra se stali v mešanici, ki jo je nato treba ohlajati z natančno, potrpežljivo počasnostjo, da se baker izloči v drobne odsevne kristale, namesto da bi se nevidno raztopil ali oksidiral. Prehitro ali prevroče — in čarovnije ni več. Zato je bila formula stoletja ljubosumno varovana muranska skrivnost, kakovostna avventurina pa je bila vedno redka in draga. Ker je material gost in temno obarvan, se najpogosteje uporablja pri manjših kosih — nakitu, jagodah, obteževalnikih, okrasnih poudarkih in vložkih — kjer je njegovo spreminjajoče se, iskrivo globino mogoče občudovati od blizu in postane središče dela.
6
Battuto
Kovan zaključek
Battuto — po italijansko »tolčeno« — je tehnika hladne obdelave, ki se izvaja, ko se steklo popolnoma ohladi in popusti. Z brusnimi kolesi in abrazivi obrtnik površino obdela v gost, enakomeren vzorec majhnih, plitvih, nepravilnih faset, od katerih vsaka ujame svetlobo pod nekoliko drugačnim kotom. Rezultat nezgrešljivo spominja na ročno kovano kovino: mehak in mat namesto sijajnega, svetlobo razprši po površini, namesto da bi jo zrcalil, in vabi roko enako kot oko. Battuto, razvit in izpopolnjen na Muranu v 20. stoletju — zlasti v delavnici Venini in pri oblikovalcih, kot sta Carlo in Tobia Scarpa — je pomenil premišljen premik k sodobnejši, skulpturalni in otipni občutljivosti, v nasprotju s svetlimi, sijajnimi tradicijami pred njim. Danes ga zelo cenijo zbiratelji sodobnega beneškega stekla, saj vazam in umetniškim predmetom daje tiho, zadržano prefinjenost.
ODKRIJTE
Postanite lastnik kosa te dediščine
Vsako stvaritev v naši zbirki oblikujejo te stoletja stare tehnike, ročno pa jo izdelajo mojstri obrtniki na otoku Murano.
Raziščite zbirko
